 |
Oblikovanje diplomske naloge,tehnično oblikovanje, diploma
Oblikovanje diplomske naloge,tehnično oblikovanje, diploma, tehnično oblikovanje diplomske naloge, tehnično oblikovanje diplomskih nalog
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
mojstudij
Administrator foruma
Pridružen/-a: 17.09. 2009, 13:16
Prispevkov: 829
|
 Objavljeno: 27 Jul 2011 07:20 Naslov sporočila: NAVODILO ZA PISANJE DIPLOMSKEGA DELA IN OPRAVLJANJE DIPLOMSK |
 |
|
NAVODILO ZA PISANJE DIPLOMSKEGA DELA
IN OPRAVLJANJE DIPLOMSKEGA IZPITA
1. DIPLOMSKO DELO: NAMEN, VRSTE
Z izdelavo diplomskega dela študent, študentka dokaţe, da zna uporabiti znanje teorije in
metodike socialnega dela in metodologije raziskovanja v socialnem delu pri reševanju
konkretnega teoretskega ali praktičnega problema s področja socialnega dela. Uspešno
izvedeno in ubranjeno diplomsko delo odločilno vpliva na uspeh diplomskega izpita kot
celote. Glede na vrsto problema, ki ga delo obravnava, in prevladujoči pristop bomo v okviru
tega navodila razdelili diplomska dela na dve vrsti: (1) teoretske razprave na podlagi literature
in (2) empirične raziskave. Vsaka od teh dveh vrst zahteva drugačen pristop in tudi poročilo je
drugače sestavljeno.
1.1. Diplomsko delo kot teoretska razprava na podlagi literature
Pri tej vrsti del obdelamo določeno vprašanje, pojav ali področje proučevanja le na podlagi
literature, ne da bi sami zbirali primarne podatke z opazovanjem in spraševanjem ali znova
analizirali podatke, ki so jih zbrali drugi, in ne da bi ob tem opisovali svoje praktične izkušnje
o tem vprašanju. V okviru takega dela poskušamo urediti dosedanja spoznanja, jih
sistematizirati, opozoriti na skladnosti in razlike med ugotovitvami in sodbami različnih
avtorjev, opozoriti na protislovja v ugotovitvah in razlagah in na nerešene probleme, ob tem
pa ponuditi tudi svoje rešitve, razlage in domneve. Izbira literature mora biti pretehtana,
dovolj široka in reprezentativna (upoštevati je treba tudi tujo literaturo). Razviden mora biti
študentov, študentkin samostojni deleţ pri obdelavi problema. Te vrste delo je morda na videz
enostavnejše od empirične raziskave, saj ne zahteva praktičnega terenskega dela, v resnici pa
zahteva precej natančnega dela in ustvarjalnega mišljenja, zato tudi ni veliko študentov,
študentk, ki bi se odločili zanj.
Za pisanje teoretskih del ni splošne dispozicije, saj vsak problem zahteva drugačno
razporeditev snovi; sistematizacija snovi je ţe del ustvarjalnega posega. Študent, študentka, ki
se odloči za teoretsko delo, bo morda s pridom uporabil, uporabila zlasti navodila, ki se
nanašajo na izbiro teme in na delo z viri.
1.2. Diplomsko delo kot empirična raziskava
V empirični raziskavi študent, študentka s pomočjo metod opazovanja, spraševanja in uporabe
sekundarnega gradiva zbere in analizira izkustveno gradivo, ki se nanaša na določen problem
ali področje. Te raziskave potekajo v skladu z načeli metodologije raziskovanja v socialnem
delu, pri njih se uporabljajo raziskovalne metode socialnega dela. Ker je vprašanju, kako se
izvajajo raziskave v socialnem delu, posvečen poseben predmet in se lahko o tem študentje,
študentke poučijo v učbenikih in drugi literaturi, tega ne bomo ponavljali. V tem navodilu ne
31
bomo dajali navodil za načrtovanje in izvajanje raziskave, ker predpostavljamo, da študent
pozna to snov, ko se loti izdelave diplomskega dela. Omejili se bomo zlasti na vprašanje,
kako napisati poročilo o izvedeni raziskavi, poročilo, ki ima hkrati funkcijo diplomskega dela.
Ker pa gre pri diplomskem delu vendarle za raziskavo s posebnim namenom, bomo posvetili
nekaj pozornosti tudi izbiri teme.
Empirične raziskave na področju socialnega dela, kot jih izvajajo študentje, študentke v
okviru diplomskih del, lahko v grobem razdelimo na štiri vrste: (1) raziskave o praktičnem
socialnem delu samega študenta, študentke, (2) raziskave o socialni problematiki in kakovosti
ţivljenja različnih populacij, (3) raziskave o socialnovarstvenih ukrepih in postopkih
socialnega dela, (4) zgodovinske raziskave s področja socialnega dela, socialnega varstva in
socialne politike.
1.2.1. Diplomsko delo kot analiza študentovega praktičnega dela
Diplomsko delo je lahko analitično poročilo o praktičnem socialnem delu s posameznikom,
skupino ali skupnostjo, ki ga je študentka opravljala bodisi v okviru prakse ali terenskih vaj
bodisi posebej kot svoje diplomsko delo, kar je pri nas še redko, je pa mogoče in zelo
zaţeleno. Te vrste diplomsko delo je prav tako raziskovalno delo in ima zato enako okvirno
strukturo ali dispozicijo kot druga empirična raziskovalna dela. Svoje praktično delo lahko
študentka analizira z različnih vidikov, tako kot katero koli drugo problemsko področje.
Pri te vrste delu študentka v uvodu povzame osnovna spoznanja, ki so teoretska in metodična
podlaga obravnave, nato opredeli cilj ali problem analize. Cilj je lahko evalvirati svoje delo,
razumeti potek dogodkov in lastne odzive ali ravnanje ipd. Nato opiše vire empiričnega
gradiva oziroma metode zbiranja in analize, opiše okoliščine, v katerih se je delo odvijalo
(institucionalni okvir, populacijo), opiše, kako je delo potekalo (opis je lahko kronološki ali
sistematski ali kombiniran), analizira potek dela glede na koncepte, ki jih je opredelila v
uvodu, in s pomočjo instrumentov za opazovanje in analizo navede rezultate obravnave
(učinke na udeleţence), metodične izkušnje in sklepe ali domneve, ki izhajajo iz opravljenega
dela.
1.2.2. Diplomsko delo kot analiza socialne problematike ali kvalitete
življenja različnih populacij
Diplomska dela so velikokrat analize socialnih problemov, ţivljenjskih razmer ali kvalitete
ţivljenja različnih populacij ali pa druţbenih pogojev in posledic določene problematike. Taka
dela so bila v preteklosti zelo pogosta. Pokazalo pa se je, da so se stereotipno ponavljala. Tako
npr. vrsta del obravnava ţivljenjske razmere starejših ljudi v različnih krajih. Vsa ta dela so si
podobna po izhodiščih, metodologiji in tudi rezultatih. Še vedno so zaţelena dela, ki bi
raziskala bolj omejene in bolj aktualne probleme, npr. problematiko brezposelnih, ţivljenjske
in delovne obremenitve socialnih delavk ipd.
32
1.2.3. Diplomsko delo kot analiza socialnovarstvene dejavnosti in socialnega
dela
Predmet diplomskega dela je lahko analiza socialne politike na določenem področju ali
analiza druţbenih dejavnosti, ki so namenjene reševanju socialne problematike,
socialnovarstvenih storitev, ukrepov, dela socialnih sluţb oziroma ustanov, programov in
projektov, metod socialnega dela ipd. Sem sodijo, na primer, evalvacija delovanja
materinskega doma, delovanje skupine za samopomoč ţenskam, ţrtvam nasilja v druţini,
evalvacija razvojnih in preventivnih projektov socialnega dela.
1.2.4. Diplomsko delo kot prikaz in analiza zgodovinskega razvoja
socialnovarstvene dejavnosti ali ustanove
Posebna vrsta raziskovalnih del so zgodovinopisna dela. Ta imajo drugačno dispozicijo, kot je
ta, ki je predstavljena tukaj. V osrednjem delu je namesto poglavij »Problem«,
»Metodologija«, »Rezultati in interpretacija« kronološko urejen dokumentiran prikaz razvoja
dejavnosti ali ustanove. Kronološki prikaz je lahko urejen kot enostavna kronologija ali kot
kronologija po več sistematskih vidikih (posebej npr. razvoj dejavnosti javnega sektorja in
posebej zasebnega sektorja). Podrobnejša navodila glede zgodovinopisnih del dobijo
kandidatke pri mentorici.
2. IZBIRA TEME ZA DIPLOMSKO DELO
2.1. Viri idej za teme
Prvo vprašanje, s katerim se mora spopasti bodoči diplomant, je, kaj naj izbere za temo
svojega diplomskega dela. Da bi se lahko smotrno odločil, je dobro, da si najprej ustvari
pregled nad različnimi moţnimi temami. Viri idej za teme so dotedanji študij, osebne izkušnje
in interes, predlogi učne baze, teme, ki jih razpiše šola ali priporoči mentor, in pregled
dokumentacije.
2.1.1. Študijske vsebine
Na podlagi dosedanjega študija študentka ve, katera vprašanja in področja jo zanimajo bolj,
katera manj, katera področja so bolje proučena, katera slabše. Morda si je ob študiju ţe
izoblikovala prav poseben interes za določen problem ali določeno temo. Pri vajah se je
seznanila z različnimi področji socialnega dela in z njegovimi metodami. Pri več predmetih je
morala izdelati seminarske naloge, pisne vaje in različna poročila. Vsako tako delo lahko
vzame za izhodišče svojega diplomskega dela. Za začetek si lahko napiše seznam tem, ki jo
zanimajo.
33
2.1.2. Osebne izkušnje
Te so zelo pomemben vir idej za teme. To velja tako za osebne izkušnje v vsakdanjem
ţivljenju in pri poklicnem delu kot tudi za izkušnje, ki si jih je študentka pridobila pri vajah,
praksi, prostovoljnem delu, ko se je spoznala s problemi različnih populacij in z metodami
socialnega dela.
2.1.3. Predlogi učne baze
Študentka lahko povpraša na učni bazi, če je potreba po kakšni raziskavi ali analizi, ki bi
prispevala k razvoju njihovega dela. Ustanove, ki si prizadevajo izboljšati svoje delo in razviti
nove pristope, same dajejo pobude za raziskave in sta jim diplomantkina pomoč in
sodelovanje zelo dobrodošla.
2.1.4. Teme, ki jih razpiše šola
Posamezni učitelji na FSD vsako leto objavijo teme s področij, ki jih zanimajo ali na katerih
raziskovalno delajo. Razpis tem je objavljen na oglasni deski v šoli. Tudi učitelji, ki kakšno
leto ne razpišejo tem, bodo vedeli študentu svetovati glede tem s svojega področja, zato ni
odveč, če se študentka kar osebno obrne nanje. Dobro pa je, če se na tak pogovor pripravi in
vnaprej nakaţe, kaj jo zanima.
2.1.5. Pregled dokumentacije
Ne glede na to, na kateri vir se bo študentka pri svojem izbiranju najbolj oprla, je dobro, da
nekaj časa posveti pregledu katalogov in drugih dokumentacijskih virov v knjiţnici. Zlasti je
dobro pregledati katalog diplomskih del FSD. V tujih časopisih za socialno delo najdemo
sezname doktorskih disertacij, ki so lahko vir idej za raziskave tudi na dodiplomskem študiju.
Pomemben vir idej so povzetki (abstrakti), to so revije, ki objavljajo izvlečke člankov iz
velikega števila strokovnih revij in občasno tudi naslove ali izvlečke magistrskih in doktorskih
del (Abstracts of Social Work). Tak vir so tudi bibliografije del s področja socialnega dela,
socialnega varstva in socialne politike. Pomagamo si lahko s stvarnimi kazali strokovnih
časopisov, zbornikov in knjig. Ko smo tako pregledali vire, sestavimo seznam moţnih tem.
Uredimo jih po vrsti glede na svoj interes ali verjetnost, da bomo temo izbrali.
2.2. Kriteriji za izbiro teme
Pri presojanju, katero temo naj izberemo, se bomo oprli v prvi vrsti na ta merila: (1) naše
zanimanje za temo, (2) novost in izvirnost teme, (3) pomen za prakso ali teorijo, (4)
metodološka zahtevnost teme, (5) dostopnost podatkov oziroma praktične moţnosti za
izvajanje raziskave.
34
2.2.1. Zanimivost teme
Prednost bomo dali temi, ki nas bolj zanima. Zanimanje, radovednost je najpomembnejše
gibalo raziskovalnega dela. Če se lotimo teme, ki nas ne zanima, bo delo teţje in manj
uspešno.
2.2.2. Novost in izvirnost teme
Nove in izvirne teme so bolj zaţelene kakor teme, ki zgolj v nekoliko spremenjeni obliki
ponavljajo, kar je ţe bilo raziskano. Vendar pa so sprejemljive tudi ponovitve (replikacije)
študij, če se jih lotimo prav z izrecnim namenom, da bi preverili ugotovitve kakšne prejšnje
raziskave. Če se odločimo za raziskavo o ţivljenjskih razmerah starostnikov v občini, sicer ne
bomo pohvaljeni za izvirnost, a tema tudi ne bo zavrnjena, saj je verjetno pomembna za
občino, tudi kadar se da vnaprej napovedati, da rezultati ne bodo dosti drugačni kot v sosednji
občini, kjer je bila taka analiza ţe opravljena.
2.2.3. Pomen za prakso in teorijo
Bolj zaţelene so teme, ki so pomembne za prakso ali teorijo, kot teme, ki so postranskega
pomena. Raziskava, ki bi osvetlila pereč druţbeni problem, ima večjo teţo od raziskave, ki se
loteva problema, ki ni niti pereč niti razširjen. Vendar ima lahko kakšen poseben problem, ki
sicer ni zelo razširjen in ni videti pereč v širšem kontekstu, usodne posledice za ljudi, ki jih
zadeva – tudi tak problem si zasluţi vso pozornost.
2.2.4. Metodološka zahtevnost
Izbiro teme moramo prilagoditi svojemu znanju metodologije, metodološkim interesom in
moţnostim za izvedbo določenega metodološkega načrta. Nekaterim je bliţja kvalitativna,
drugim kvantitativna metodologije. Kvalitativne raziskave niso »laţje« od kvantitativnih,
narobe, zahtevajo celo več sposobnosti za ustvarjalno mišljenje in abstrahiranje, saj je pri njih
manj moţnosti, da bi se oprli na vnaprej izdelane rutinske in računalniško podprte postopke
obdelave in analize gradiva.
2.2.5. Praktične možnosti za izvedbo raziskave
Na koncu moramo pri izbiri upoštevati še različne praktične omejitve. Vprašati se moramo, ali
bomo lahko prišli do podatkov, ki jih ţelimo zbrati, ali bomo lahko izvedli raziskavo v
predvidenem roku in ali ne bo od nas zahtevala preveč časa, energije in sredstev.
35
3. DELO Z VIRI (LITERATURO)
3.1. Pregled in izbor virov
Ţe pri izbiranju teme smo pregledali različno literaturo. Delo z viri, študij literature,
izpisovanje, urejanje zapiskov in podobna opravila spremljajo izvajanje raziskave v vseh
fazah. Sestavljajo tiho in marljivo študijsko delo, ki poteka vzporedno ob različnih praktičnih
opravilih izvajanja raziskave. Pri zbiranju gradiva ima izbira virov velik pomen, še zlasti je
pomembno novo, še neznano in neobdelano gradivo.
Naše brskanje po knjiţnici naj bi vodilo do tega, da na koncu sestavimo delovno bibliografijo.
To je seznam virov, ki jo nameravamo pregledati in upoštevati pri pisanju naloge. Zato si
zapišemo vse podatke o literaturi, do katerih pridemo pri iskanju po katalogih. Najbolje je, če
si oblikujemo kartoteko, tako da si podatke za vsako enoto literature zapišemo na poseben
listek ali kartico. Te kartice lahko potem poljubno razporejamo. Seznam bomo med študijem
literature in izpisovanjem še dopolnjevali. Delovno bibliografijo pokaţemo tudi mentorju, ki
nam bo svetoval, katera dela so pomembna in s katerimi deli naj dopolnimo delovno
bibliografijo.
3.2. Branje
Izbira literature, ki jo nameravamo upoštevati pri pisanju, naj bo dovolj široka, da ne bomo ţe
na začetku spregledali pomembnega dela. Seveda pa to ne pomeni, da bomo morali prebrati
goro knjig. Le pregledali jih bomo. Prebrali in izpisali pa si bomo le tisto, kar je pomembno za
našo temo. In tu je prvo in najvaţnejše pravilo – ne zapičimo se v prvo debelo knjigo z
namenom, da bi jo preštudirali od prve do zadnje strani. Izberemo si več knjig in jih najprej na
hitro pregledamo. Ravnamo se po tehle pravilih:
(1) Preletimo naslovno stran in podatke o piscu. Je pisec znan strokovnjak? Je knjiga nova,
niso podatki morda zastareli?
(2) Preletimo predgovor ali uvod. Tu pisec navadno povzame osnovne misli svojega dela in
nam tako prihrani branje cele knjige.
(3) Preletimo kazalo. Je v knjigi kaj uporabnega za naš namen?
(4) Prelistamo knjigo in preletimo naslove in podnaslove. Označimo si odstavke, ki pridejo v
poštev.
(5) Pregledamo slike, grafikone, tabele. Morda je v njih kaj zanimivega za nas.
(6) Preletimo stvarno kazalo (indeks). Se pojavljajo v knjigi pojmi, ki jih bomo omenjali v
svojem poročilu?
(7) Ko smo tako pregledali več knjig in označili poglavja, odstavke, strani ali pojme, ki so
pomembni za nas, vzamemo prvo knjigo, se vrnemo k označenim odstavkom in jih
preštudiramo. Naredimo si jasne in natančne izpiske.
( Ko smo si izpisali, kar smo nameravali, preverimo še enkrat, ali smo v resnici izčrpali vse,
kar smo si prej označili, in ali so zapiski natančni.
36
3.3. Izpisovanje iz literature
Izpiskov iz literature ne pišemo v zvezke, ampak na kartice oziroma na ločene liste, ki jih
lahko nato poljubno razporejamo. Pripravimo si sveţenj listov ali kartic formata, ki nam
ustreza (primeren format je npr. A5 ali pa format bibliotečne kartice). Ob gornjem robu
kartice napišemo pojem (geslo), na katerega se nanaša izvleček, zaporedno številko dela (na
seznamu literature, ki jo nameravamo upoštevati), in stran. Sledi izvleček ali pa dobeseden
citat. Pri izpisovanju in oblikovanju izvlečkov upoštevamo ta priporočila:
(1) Beleţke naj bodo kratke, toda popolne in točne. Ni nam treba pisati celih stavkov.
(2) Beleţke pišemo s svojimi besedami, razen če so dobesedni citati ali če iz kakšnega
drugega razloga ţelimo čim bolj verno ponoviti besede avtorja.
(3) Napišemo vse podatke, ki jih bomo potrebovali, in sicer pri prvem izpisovanju. Ne
zanašamo se na to, da bomo izpisek kdaj pozneje dopolnili.
(4) Pišemo čitljivo, tako da bomo pozneje brez teţav brali svoje zapiske.
(5) Lahko uporabljamo okrajšave in kratice, toda le, če je gotovo, da jih bomo pozneje brez
teţav razumeli.
(6) Bibliografski in drugi podatki, ki jih nameravamo upoštevati, naj bodo popolni, da nam jih
ne bo treba ponovno iskati in dopolnjevati.
(7) Povzamemo glavne misli in ne prepisujemo podrobnosti.
( Od časa do časa pregledamo in uredimo kartice, da vidimo, kaj manjka.
Z računalniškim urejevalnikom besedila lahko izvlečke vnašamo neposredno pod ustrezna
poglavja dispozicije naloge, jih kopičimo in sproti urejamo.
3.4. Urejanje svoje dokumentacije
Kartice, ki smo jih nastavili ob pisanju diplomskega dela (lahko pa s tem sistemom začnemo
ţe pri pisanju seminarskih nalog), so zametek naše lastne dokumentacije. Zato jih po zagovoru
diplomskega dela ne zavrţemo. Pri strokovnem delu bomo morali še večkrat opraviti kakšno
analizo, pripraviti poročilo ali članek, predavanje in podobno. Svojo kartoteko izpiskov bomo
lahko dopolnjevali in preurejali ter jo prilagajali vsakokrat drugemu namenu. Na ta način si
lahko prihranimo veliko časa in ţivcev in izboljšamo kvaliteto svojih poročil.
Če smo vešči, lahko za ta namen uporabimo tudi računalniški program za urejanje baz
podatkov, npr. Access.
37
4. PISANJE DIPLOMSKE NALOGE
4.1. Diplomska naloga kot besedilo (navodila glede sloga)
Dobra diplomska naloga je znamenje piščeve strokovnosti in usposobljenosti za znanstveno
raziskovanje določenega področja. Zato jezik v diplomski nalogi ne sme biti esejističen,
literaren, ampak stvaren, znanstven. To pomeni, da se izraţamo jasno, razločno in pravilno ter
da dosledno uporabljamo strokovno terminologijo. To pa ne pomeni, da mora biti pisanje
suhoparno. Narobe, če se izraţamo jasno in zavzeto sledimo osrednji misli ali dokazovanju,
bo naše pisanje zanimivo.
Slog je najbolj oseben izraz pisca in je nanj najteţje vplivati ter ga izboljšati. Nekateri se pač
laţje in lepše izraţajo, drugi teţje in bolj okorno. Vendar se da s tem, da nas opozorijo na
napake, in z vajo tudi pri tem marsikaj izboljšati. Najpogostejše kazijo slogovno podobo nalog
(1) izrazna zavrtost, (2) leporečje in (3) okolišenje.
(1) Prva napaka je izrazna zavrtost. Pogosto se zgodi, da študentka pri ustnem zagovoru pove
o svojem delu veliko več zanimivega in na boljši način, kot je zapisano v delu. Kot da bi se
ljudje, kadar pišejo, bali naravnost povedati, kaj mislijo. Kot da bi se jim zdelo, da njihova
premišljevanja niso dovolj »vzvišena«, da bi jih smeli zapisati. Sprostimo se, pustimo mislim
prosto pot, zapisujmo, kar vam pade na pamet; pozneje bomo izločili tisto, kar ne sodi v
besedilo. Opišemo zanimive podrobnosti, drobna opaţanja, doţivetja in misli, ki so povezani
s predmetom raziskave. Izredno koristno je, če ves čas, ko izvajamo raziskavo, pišemo
raziskovalni dnevnik. Tako ohranimo v spominu zanimiva doţivetja in razmišljanja in jih
lahko vključimo v diplomsko nalogo.
(2) Druga napaka je prikrivanje miselne praznine z leporečjem in frazarjenjem, ki nič ne pove.
Kadar so te sestavine v nalogi po nemarnem, se jih da nadomestiti s pomensko bogatejšimi
stavki; v nasprotnem primeru jih je treba črtati.
(3) Tretja napaka je okolišenje in nepotrebno zapletanje misli. Beremo na primer: »Če svoje
razmišljanje omejim na okvir našega zavoda, ugotavljam, da v zavodu še nismo uspeli
organizirati načinov razvijanja strokovnega dela.« Bolje bi bilo: »V našem zavodu se
strokovno delo ne razvija tako, kot bi ţeleli. Ne vem pa, ali to velja tudi za druge ustanove te
vrste pri nas.« Povejmo naravnost, kar mislimo! Tudi uradniški in aktivistični jezik kazi
podobo naših nalog.
V nadaljevanju bomo natančneje pojasnili, kako pišemo posamezna poglavja naloge. Tu je le
nekaj navodil za laţji začetek. Navadno ni najbolje, če se lotimo pisanja naloge pri
predgovoru. Tega bomo napisali prav nazadnje, ko bo pred nami celotno delo. Najbolje je, da
začnemo pisati tisti del naloge, pri katerem nam bo šlo pisanje najlaţje od rok. Na začetku se
ne ubadajmo preveč z vprašanji razporejanja snovi, ampak pustimo mislim prosto pot. Urejali
bomo pozneje.
38
Vedeti moramo tudi, da pišemo poročilo za druge ljudi, za bralce, da bi jih obvestili o svojem
raziskovalnem delu. Bralci ne poznajo naših motivov in razlogov, zaradi katerih smo izbrali
določeno temo, ne vedo, kaj smo premišljevali in doţivljali med izvajanjem raziskave, ne
poznajo razlogov za posamezne raziskovalne odločitve, tudi niso podrobneje seznanjeni s
posebnim področjem problematike, ki smo ga raziskovali. Vse to jim je treba pojasniti.
Pišimo tako, da bo drugim jasno, kaj smo delali in zakaj, kaj smo ugotovili in kaj to pomeni.
4.2. Poglavja diplomske naloge
4.2.1. Pregled poglavij (dispozicija)
Poglavja diplomske naloge lahko razdelimo na tri širše enote: uvodni, osrednji in sklepni del
naloge. (Teh treh delov ne naslavljamo posebej.) Poglavja v osrednjem in končnem delu so
oštevilčena, tako kot je razvidno spodaj.
ZAČETNI DEL:
Podatki o nalogi
Naslovna stan
Kazalo
Predgovor
OSREDNJI DEL:
1. Teoretski uvod
2. Problem
3. Metodologija
4. Rezultati
5. Razprava
6. Sklepi
7. Predlogi
KONČNI DEL:
8. Opombe (kadar niso pod črto)
9. Uporabljena literatura
10. PRILOGE
11. Povzetek
To so poglavja diplomskega dela, ki ima naravo raziskovalnega poročila. Lahko jih členimo
na podpoglavja. Razen pri opisu metodologije, kjer moramo slediti predpisani shemi (ki jo
navajamo spodaj), lahko podpoglavja oblikujemo po svoje. Spodaj bomo podrobneje pojasnili
vsakega od teh delov.
Za podrobnosti glede oblikovanja, sloga itn. diplomskega dela smiselno uporabimo navodila
za pisanje v revijo Socialno delo, ki jih najdemo na spletni strani http://www.fsd.unilj.
si/sd/pisanje_za_sd/2008070316575547/.
39
4.2.2. Začetni del diplomske naloge
4.2.2.1. Povzetek za dokumentacijo (Podatki o diplomski nalogi)
Pred naslovno stranjo je obrazec Podatki o diplomski nalogi. Vsebuje osnovne bibliografske
podatke o nalogi in kratek izvleček v slovenščini in angleščini. Dokumentacijski list naj ne
obsega več kot eno stran.
Med drugimi podatki je treba navesti tudi ključne besede. To so gesla, ki opišejo vsebino
naloge in njeno tematiko (npr. dobrodelnost, evalvacija, feministično socialno delo, javna
dela, nasilje v druţini, odvzem roditeljske pravice, organizacija Karitas, organizacijski stres,
pomoč na domu, posvojitev, psihosocialne obremenitve, samopomoč, sistemska teorija,
skupine za samopomoč ipd.).
4.2.2.2. Naslovna stran
Naslovna stran vsebuje osnovne podatke o delu in mora biti urejena strogo po navodilih.
Vsebuje: naziv šole, naslov, podnaslov (po potrebi), ime in priimek avtorja, ime in priimek
mentorja, kraj (Ljubljana) in leto, ko je bila naloga oddana.
Seveda mora biti vsa naloga jezikovno korektna, še zlasti pa to velja za naslov, ki je prvo, na
kar bralci in bralke našega dela naletijo in po čemer ga tudi ţe presojajo.
4.2.2.3. Posvetilo
Posvetila pri diplomskih nalogah niso v navadi. Če se mu ne moremo odreči, naj bo kratko.
Navada je, da se posvetilo napiše na posebno stran, takoj za naslovno stranjo, desno zgoraj.
Prvi zgled:
Janezu
Drugi zgled:
Vsem, ki posvečajo svoje proste ure otrokom, ki ne bodo nikoli odrasli
4.2.2.4. Moto
Tudi moto ni nujna sestavina diplomske naloge, a se ne pojavlja tako redko in je lahko prav
primerno dopolnilo naloge, kadar jedrnato ali metaforično izraţa osnovno misel ali osnovni
problem naloge. Za moto običajno izberemo misel ali verz znane osebnosti ali rek. Moto naj
bo v vsebinski zvezi s temo naloge. Ne pišemo ga v narekovajih; ne pozabimo navesti imena
avtorja. Tudi moto pišemo na posebno stran in pomaknjeno k desnemu robu. Ne pišemo
naslova »Moto«.
40
Zgled:
Kako je vendar mogoče, da bi del razumel celoto.
Blaise Pascal
4.2.2.5. Predgovor
Predgovor bralca pouči o naravi našega dela in načinu, kako obravnavamo svojo temo. V
predgovoru, ki naj bo kratek, opišemo okoliščine ali razloge, v katerih smo se odločili za
obravnavanje določene teme ali za izbiro določenega zornega kota ali ravni obdelave, na
kratko napovemo vsebino poročila, pojasnimo namen raziskave, omenimo pomembne
omejitve pri posploševanju ugotovitev ali njihovi uporabi. Navada je, da na koncu predgovora
omenimo osebe, ki so nam omogočile izvajanje dela in pri njem pomagale, ter se jim
zahvalimo.
4.2.2.6. Kazalo
Predgovoru sledi kazalo. Sestavimo ga na koncu pisanja. Šele tedaj namreč lahko ob naslovih
poglavij in podpoglavij navedemo tudi strani. Dokler delamo na konceptu, imamo na mestu
kazala zapisano dispozicijo, ki nas usmerja pri pisanju in razporejanju gradiva. Poglavja in
podpoglavja diplomskega dela so oštevilčena po enakem sistemu kakor v tem navodilu.
4.2.2.7. Seznam tabel (če so v nalogi)
V seznamu tabel navedemo zaporedne številke in naslove tabel. Zaporedne številke tabel
oblikujemo tako, da je na prvem mestu zaporedna številka poglavja, v katerem se nahaja
tabela, na drugem pa zaporedna številka tabele znotraj tega poglavja. Prvo tabelo v četrtem
poglavju bomo torej označili s številko 4.1.
Zgled:
Tabela 4.1. Struktura populacije glede na spol .………………. 42
6.2.2.8. Seznam slik (če so v nalogi)
Tudi slike, sheme, diagrame ipd. označimo z zaporednimi številkami po istem načelu kot
tabele.
Zgled:
Diagram 5.3. Struktura populacije glede na izobrazbo .………………. 51
41
4.2.3. Osrednji del diplomske naloge
4.2.3.1. Teoretski uvod (pregled problematike)
V tem delu jedrnato povzamemo dosedanja spoznanja o problemu, ki ga obravnavamo v
diplomskem delu, na podlagi obstoječe domače in tuje literature. Ta pregled je kolikor
mogoče stvaren; v njem navedemo raziskave, ugotovitve in teorije drugih avtorjev. Navajamo
jih bodisi tako, da povzamemo njihove misli, bodisi tako, da dobesedno navedemo pomembne
misli. Ob tem se moramo seveda drţati pravil o citiranju (glej spodaj). Dobesedne navedbe naj
ne bodo predolge in naj jih ne bo preveč. Izbira literature, iz katere navajamo, mora biti dovolj
široka. Iz uvoda mora biti razvidno, kako se naša raziskava vključuje v dosedanje
raziskovanje naše teme in kaj naj bi prinesla novega.
Problem raziskave je navadno povezan z naravo določene ustanove ali okolja (podjetja,
ustanove, skupnosti), zato na koncu uvoda opišemo značilnosti okolja, v katerem smo izvajali
raziskavo.
Na vsak način se moramo pri pisanju teoretskega uvoda izogniti nekaterim slabim navadam:
(1) Če povzamemo enega samega avtorja ali celo le eno njegovo delo, to pomenil, da se nismo
seznanili z literaturo o področju, ki ga obravnavamo. (2) Uvod ni prosti spis, v katerem bi
izlivali svoja čustva, ni »lepa knjiţevnost« in meditacija o določeni temi. Svojo prizadetost,
sočutje in skrb izrazimo raje tako, da se čim širše razgledamo, kaj vesta znanost in stroka o
pojavnih oblikah, vzrokih in načinih lajšanja teţav, ki jo morebiti obravnavamo v nalogi.
Preglejmo strokovno literaturo! (3) Pregleda ni treba začeti s prazgodovino, amebo ali
Sokratom. Ko povzemamo in navajamo misli drugih avtorjev, se ravnamo po pravilih, ki so
opisana v odstavku o navajanju in sklicevanju.
4.2.3.2. Problem
Opis problema raziskave ima dva dela. (1) V prvem opišemo okoliščine, v katerih je prišlo do
pobude za raziskavo. To velja zlasti za tiste raziskave, ki so zanje dale pobude učne baze ali
kjer so rezultati zanimivi za učno bazo. V takem primeru opišemo, kako je prišlo do take
pobude, s kakšnimi teţavami se srečuje učna baza in kako jih je poskušala rešiti doslej.
Opišemo, kako nameravajo s pomočjo raziskave rešiti te teţave in čemu naj bi ugotovitve
raziskave rabile. Če se problem ne nanaša na določeno učno bazo (organizacijo, ustanovo), so
pa ugotovitve po našem potencialno uporabne za določeno vrsto organizacij, poskušamo to
utemeljiti. Če je problem teoretske narave, se šteje, da smo te okoliščine opisali v teoretskem
uvodu, in ta del opustimo. (2) V drugem delu navedemo vprašanja, na katera smo poskušali
odgovoriti z raziskavo, in hipoteze, ki smo jih hoteli preveriti. Pri tem se ravnamo po
metodoloških smernicah, ki smo jih dobili pri predmetu »metodologija raziskovanja v
socialnem delu«.
42
4.2.3.3. Metodologija
To poglavje je razčlenjeno na več točk. To sistematiko je dobro upoštevati. Le če se izkaţe, da
za dano nalogo ni ustrezna, lahko metodologijo opišemo po svoje. V večini primerov pa se
velja potruditi in opisati potek raziskave po teh točkah, saj nas ta shema navaja k metodološko
discipliniranemu mišljenju.
4.2.3.3.1. Vrsta raziskave, model raziskave in spremenljivke
Opredelimo vrsto raziskave (npr. deskriptivna, komparativna, eksplanativna, eksperimentalna,
kvalitativna, kvantitativna ipd.) in svojo opredelitev utemeljimo. Veliko raziskav, ki se
izvajajo za diplomsko nalogo, je deskriptivnih. To pomeni, da poskušajo opisati določeno
značilnost (npr. kvaliteto ţivljenja) ali ugotoviti stanje na eni ali več spremenljivkah pri
določeni populaciji. Nimajo namena pojasnjevati in preverjati vzročnih odnosov. Pogoste so
tudi komparativne raziskave, v katerih primerjamo skupine ali populacije glede določenih
značilnosti. Če raziskava proučuje odnose med spremenljivkami, navedemo osnovne
spremenljivke ali skupine spremenljivk in domnevne odnose med njimi navadno v obliki
risbe, kjer so ti odnosi ponazorjeni s puščicami med liki, ki ponazarjajo posamezne variable.
To je model raziskave.
V vsakem primeru, naj bo raziskava deskriptivna ali komparativna, naštejemo v raziskavi
upoštevane spremenljivke, jih definiramo oziroma razčlenimo in navedemo domeno vsake
spremenljivke, tj., njene modalnosti ali razpon vrednosti (npr. »zakonski stan: samski/samska,
poročen/a, razvezan/a, ovdovel/a«, »učni uspeh: zd, db, pd, odl«, »prisotnost na sestankih: 1 -
13«).
4.2.3.3.2. Merski instrumenti in viri podatkov
Če smo v raziskavi zbirali primarne podatke (z opazovanjem ali spraševanjem), opišemo
merski instrument, ki smo ga sestavili ali uporabili. Merski instrument je lahko opazovalna
lista, ocenjevalna lestvica, test, vprašalnik ipd. Opišemo, kako smo ga sestavili, kakšen je
(npr. koliko postavk obsega, kako so postavke grupirane) in kakšne so njegove metrične
karakteristike, če so seveda znane. Če smo uporabili standardiziran merski instrument (test,
lestvico), ne opisujemo, kako so ga sestavljali, ampak samo opišemo njegove značilnosti in
metrične karakteristike ter na kratko povzamemo z njim povezano metodološko problematiko.
Če je merski instrument obseţen, ga v celoti priloţimo v Dodatku (npr. vprašalnik), sicer pa
ga navedemo v tem odstavku. Če smo v raziskavi uporabili sekundarne podatke, npr. podatke
iz dokumentacije centra za socialno delo, šole, kadrovske sluţbe ipd., natančno navedemo
podatke o virih in opišemo postopek prenašanja sekundarnih podatkov v obrazce, prilagojene
našemu raziskovalnemu postopku.
4.2.3.3.3. Populacija in vzorčenje (subjekti)
Populacijo opredelimo tako, da navedemo stvarne, krajevne in časovne opredeljujoče pogoje.
Navedemo, ali smo popisali celotno populacijo ali pa smo vzorčili, in navedemo razloge za
svojo odločitev. Natančno opišemo postopek vzorčenja. Zlasti natančno moramo opisati osip,
če je do njega prišlo, in izraziti domneve o vzrokih zanj in posledice za posplošljivost in
43
interpretacijo rezultatov. Če v raziskavi nismo proučevali statistične populacije, temveč
kakšno druţbeno entiteto (skupino, skupnost, organizacijo) v obliki študije primera, opišemo
njene temeljne značilnosti in značilnosti njenega okolja. Če gre za eksperimentalno ali
komparativno raziskavo, opišemo izbor subjektov oziroma sestavo in značilnosti primerjanih
skupin.
4.2.3.3.4. Zbiranje podatkov
Opišemo, kako je potekalo zbiranje podatkov (opazovanje, intervjuvanje, anketiranje).
Navedemo, kdaj je potekalo, kje, kdo ga je izvajal in pri njem sodeloval, kakšne so bile
reakcije opazovanih ali anketiranih. Opišemo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo o
zanesljivosti podatkov.
4.2.3.3.5. Obdelava in analiza podatkov
Navedemo, (1) ali smo zbrane podatke obdelali kvalitativno ali kvantitativno ali oboje; (2) če
smo podatke obdelali in analizirali kvalitativno, opišemo, kako je potekala obdelava in
analiza. (3) Če smo jih obdelali in analizirali kvantitativno, navedemo, ali je bila obdelava
ročna ali računalniška (navedemo ime računalniškega programa). (4) Navedemo, katere
statistične mere smo izračunali in po kakšnih postopkih. Za manj znane mere navedemo
formule in opišemo postopke. Dokumentacijo o obdelavi priloţimo v Dodatku.
4.2.3.3.6. Faze raziskave (po potrebi)
To točko opišemo po presoji. Če je potek raziskave dobro razviden ţe iz dosedanjih točk, ga
ne opisujemo ponovno. Pri nekaterih raziskavah pa si iz gornjih točk ne moremo ustvariti
jasne predstave, kako je raziskava časovno potekala, zato to na tem mestu jasno opišemo.
4.2.3.4. Rezultati
Poglavju o metodologiji sledi poglavje o rezultatih. (To poglavje lahko včasih tudi zdruţimo z
naslednjim v skupno poglavje z naslovom Rezultati in razprava.) V tem poglavju navedemo
rezultate raziskave. Če smo gradivo obdelali kvantitativno, podamo na primer tabele, ki
prikazujejo številčne porazdelitve odgovorov na anketo, grafične prikaze, tabele z
izračunanimi statističnimi kazalci ipd. Če smo gradivo obdelali kvalitativno, navedemo
različne vrste kvalitativnih prikazov (razpredelnic, matrik itn.). V obeh primerih dodamo tem
prikazom besedilo, v katerem navedemo temeljne ugotovitve, kot so sicer razvidne iz
prikazov. V tem poglavju navedemo samo najpomembnejše končne rezultate obdelave in
analize, ne pa celotnega postopka in vseh vmesnih rezultatov (to gradivo priloţimo v
Dodatku). Tudi poglavje z rezultati mora biti pregledno in berljivo. Če smo izvedli intervjuje,
bomo obširne zapise intervjujev navedli v Dodatku, v poglavju Rezultati pa le rezultate
njihove kvalitativne in kvantitativne obdelave. Tudi podrobne izračune statističnih kazalcev
navedemo v Dodatku, v poglavju o rezultatih pa le končne izide izračunov. Na koncu poglavja
jasno in nedvoumno odgovorimo na vprašanja, ki smo jih navedli v formulaciji problema
oziroma potrdimo ali ovrţemo postavljene hipoteze.
44
4.2.3.5. Razprava
V tem poglavju najprej še enkrat povzamemo osnovne ugotovitve iz prejšnjega poglavja, nato
pa odgovorimo na vprašanja: (1) Kaj te ugotovitve pomenijo oziroma kakšni sklepi izhajajo iz
njih glede teorije in prakse, v prid katerim teorijam ali postopkom govorijo. (2) Kakšne so
omejitve dobljenih ugotovitev glede na uporabljeno metodologijo. Kritično ocenimo
metodologijo in izvedemo iz te kritike ustrezne sklepe glede veljavnosti in posplošljivosti
ugotovitev.
4.2.3.6. Sklepi
V tem poglavju strnemo dosedanje ugotovitve in razpravo v nekaj temeljnih ugotovitev ali
sklepov.
4.2.3.7. Predlogi
Iz ugotovitev in sklepov izhajajo predlogi, ki so treh vrst: (1) predlogi za praktično delovanje,
(2) predlogi glede teorije (pojasnjevanja) obravnavanih pojavov in glede metode socialnega
dela, (3) predlogi glede nadaljnjega raziskovanja. Predlogi morajo izhajati iz ugotovitev, ne pa
iz kakšne splošne »resolucije«. Če smo v diplomski nalogi ugotovili, na primer, da nezgode
pri delu niso posledica obstoječih delovnih pogojev, ampak alkoholizma delavcev, potem iz te
ugotovitve ne izhaja predlog, da je treba izboljšati delovne pogoje, temveč da je treba kaj
ukreniti glede alkoholizma. Čeprav je to očitno, bomo našli analize, ki obravnavajo vprašanje
odvisnosti nezgod od delovnih pogojev in se končajo s frazo, da je treba izboljšati delovne
pogoje, ne da bi upoštevale dobljeni rezultat, iz katerega sploh ne izhaja tak sklep. Strinjamo
pa se lahko, da je izboljšanje delovnih pogojev hvalevredno v vsakem primeru.
4.2.4. Končni del diplomske naloge
4.2.4.1. Opombe
V opombah dodamo besedilu pojasnila ali komentarje, ki bodisi niso tako pomembni, da bi jih
vključili v glavno besedilo, ali pa razvijejo kakšno temo, ki izhaja iz vodilne, a z njo ni v
neposredni zvezi (digresija). Komentar se lahko nanaša na besedilo ali na vire, ki jih
navajamo. Če ţelimo podrobneje pojasniti, kako smo prišli do kakšnega vira ali kaj menimo o
njegovi verodostojnosti, to storimo v opombi. Opombe postavimo na konec besedila v
poglavju Opombe (v urejevalniku besedila uporabimo funkcijo »končne opombe«, endnotes),
lahko pa jih pišemo tudi pod črto (uporabimo funkcijo »opombe pod črto«, footnotes); v tem
primeru seveda poglavje Opombe odpade.
45
4.2.4.1. Uporabljena literatura
Vsak citat v besedilu mora biti opremljen z navedbo vira (dela in strani v njem), enako tudi
misel, ki jo povzemamo s svojimi besedami. Če povzemamo večje sklope tujega besedila,
navedba strani ni potrebna, je pa potrebna, če povzemamo misel s konkretnega mesta tujega
besedila. Vsak vir, ki ga tako uporabimo, mora biti naveden tudi v poglavju Uporabljena
literatura, kamor dodamo tudi vire, ki jih neposredno ne navajamo ali povzemamo, smo jih pa
tako ali drugače uporabili, integrirali v svoje besedilo. Kot navodila za sklicevanje in seznam
uporabljene literature uporabimo razdelke navodil revije Socialno delo o »Seznamu virov« in
»Sklicevanju« na spletni strani http://www.fsd.uni-lj.si/sd/pisanje_za_sd/2008070316575547/.
Kar zadeva seznam virov, se pisanje diplomskega dela razlikuje od pisanja znanstvenega
članka po tem, da vsebuje vso uporabljeno literaturo, ne le virov, na katere se sklicujemo v
besedilu.
4.3.3. Priloge
4.3.3.1. Dodatek (po potrebi)
Naloga naj bo berljiva. To pomeni, da moramo bralcu kolikor mogoče olajšati prebijanje skozi
besedilo, zato besedila ne smemo obremenjevati s preštevilnimi tabelami, obrazci ipd. Vse to
sodi v Dodatek. V Dodatek sodijo primerek vprašalnika, opazovalne liste, kartotečne kartice,
obrazca, obdelovalne in druge tabele, ki so bodisi preobširne bodisi premalo povedne, da bi
jih vključili v besedilo, obširnejši zapisi intervjujev, zapisniki sestankov, skratka, vse tisto
gradivo, ki sicer dokumentira trditve v osrednjem delu naloge, a je bodisi preobširno bodisi
premalo povedno, da bi ga lahko smiselno uvrstili med samo besedilo.
POZOR: Pri nalogah, ki vključujejo statistično obdelavo kvantitativnih podatkov (npr.
obdelavo podatkov ankete), je v Dodatku obvezno navedena osnovna tabela, ki vsebuje
številčne šifre odgovorov vsake osebe na vsa vprašanja oz. šifre vrednosti ali modalnosti vseh
variabel (Tabela VARIABLE x OSEBE). Z dodatkom te tabele omogočimo drugim
raziskovalcem, da naše podatke ponovno obdelajo in tako preverijo pravilnost naših izračunov
ter da podatke dodatno obdelajo z drugimi tehnikami in jih tako kolikor mogoče izkoristijo.
4.3.3.2. Obvezni prilogi
4.3.3.2.1. Izjava o avtorstvu
Za morebitnim dodatkom uvezemo Izjavo o avtorstvu.
4.3.3.2.2. Povzetek
Čisto na koncu povzamemo vsebino celotne naloge od pregleda problematike, problema
metodologije do rezultatov, interpretacije, sklepnih ugotovitev in predlogov. Ta povzetek je
dolg stran ali dve. V njem so vse bistvene informacije o nalogi.
46
5. POPRAVLJANJE IN TEHNIČNA UREDITEV BESEDILA
5.1. Vsebinski popravki
To so popravki, s katerimi dopolnimo, skrajšamo ali spremenimo vsebino posameznih
poglavij poročila. Po izkušnjah sodeč je treba najpogosteje dopolniti teoretski uvod, ker je
kandidat/ka upošteval/a preskromen nabor virov ali ker ni upošteval/a, da je teoretski uvod
pregled dosedanjih spoznanj o problemu, ki ga obravnava. Pogosto je treba dopolniti opis
metodologije, ker ni opisana izčrpno in natančno, pa tudi razpravo o rezultatih, ker je v njej
premalo samostojnega razmišljanja ob rezultatih. Zgodi se, da sklepi niso jasni in nedvoumni,
da so predlogi presplošni in ne izhajajo iz ugotovitev naloge, ampak so prepisani iz kakšnih
socialnopolitičnih deklaracij. Čeprav je sistematika naloge v glavnem določena s tem
navodilom, je razporeditev snovi znotraj posameznih poglavij prepuščena avtorju/avtorici.
Včasih je zato treba kaj prerazporediti, da si posamezni vsebinski deli sledijo v smiselnem
zaporedju.
5.2. Pravopisni, slovnični in slogovni popravki
Diplomsko delo je napisano v čistem in pravilnem slovenskem knjiţnem jeziku v skladu s
pravili skladnje in pravopisa. Najbolje, da besedilo pregleda in popravi lektor. Lektor bo tudi
vedel svetovati glede slogovnih popravkov, čeprav je slab slog zelo teţko popraviti. Slab
jezik, slovnične in pravopisne pa tudi tipkarske napake so lahko razlog za zavrnitev
diplomskega dela. Diplomsko delo ni nepomemben spis za rabo v zaprtem krogu, temveč
knjiţna enota v javni visokošolski strokovni knjiţnici.
5.3. Splošni napotki
Oblika diplomskega dela se ravna po tehnični ureditvi strokovnih knjig. Oblika je stroga,
poudarjena je jasna členitev besedila. Naloga je urejena podobno kot to navodilo. Razni
okraski in eksperimentiranje z obliko črk, razporeditvijo besedila ipd. niso primerni.
Ta navodila podajajo splošne usmeritve in priporočila, ki jih upoštevamo z razumnimi
odstopanji.
5.4. Urejevalnik besedila
Besedilo je napisano z računalniškim urejevalnikom Word ali kompatibilnim programom.
Hkrati z vezano nalogo oddamo besedilo tudi na zgoščenki. Zgoščenka ni namenjena izposoji,
le rabi v čitalnici fakultetne knjiţnice, če delo ni dostopno na svetovnem spletu (gl. poglavje
9).
47
5.5. Oblikovanje strani
Polna stran naj ima 32 vrstic. Levi rob je lahko nekoliko širši od desnega, ni pa nujno. List
popišemo samo na eni strani. Presledek med vrsticami naj bo 1,5. (Presledek med vrsticami
tega besedila je samo 1.) Širina robov: levi 3 cm, desni 2 cm, zgornji 2,5 cm, spodnji od roba
papirja do številke strani 2 cm, do roba besedila 3,5 cm. Manjša odstopanja od tega
priporočila so dovoljena.
5.6. Štetje in številčenje strani
Strani začnemo šteti z notranjo naslovno stranjo. Ta ima zaporedno številko 1, vendar številke
ne zapišemo. Številk tudi ne zapišemo na straneh, kjer je morebitno posvetilo ali moto, jih pa
štejemo. Vse naslednje strani so oštevilčene. Številko strani pišemo desno spodaj.
5.7. Nabor črk
Primerna nabora sta TIMES (in iz njega izpeljani nabori) ali ARIAL. Ne uporabljamo
okrasnih črk (script, matura, playbill ipd.). Vse besedilo je napisano z enakim naborom
(dopustna izjema so naslovi). Ne pišemo z velikimi črkami, leţeče, krepko ali podčrtano. Te
načine prihranimo za naslove in poudarke v besedilu. Velikost črk besedila je 12 (tako kot v
tem besedilu). Velikost črk v naslovih je lahko enaka, saj so naslovi hierarhično oštevilčeni,
lahko pa njihova velikost ustreza mestu naslova v hierarhiji (npr. naslov poglavja 14, naslov
podpoglavja 13 ipd.).
5.8. Oblikovanje poglavij
Poglavja začnemo pisati na novi strani. Obseţnejša poglavja so laţje berljiva, če jih
razčlenimo na podpoglavja. Podpoglavij ne začenjamo na novi strani.
5.9. Oblikovanje tabel
Tabele so natipkane. Črte uporabimo le za razmejitev glavnih razdelkov (glave, čela, vrst in
stolpcev za vsote), ne pa za razmejitev vsake vrste in stolpca. Zadostuje poravnava s pomočjo
ustreznih ukazov v urejevalniku besedila. Večje tabele lahko obrnemo po dolţini lista.
5.10. Oblikovanje grafikonov in slik
Grafični prikazi popestrijo nalogo. Narisani so v skladu s pravili za risanje grafikonov,
oštevilčeni in naslovljeni.
48
5.11. Obseg naloge
Obseg diplomske naloge ni predpisan in je odvisen od vsebine. Naloga je lahko kratka, a
vsebuje pomembne in originalne misli, utemeljene z iznajdljivo zbranimi in obdelanimi
podatki, ki sledijo neoporečni logiki. Lahko pa je obseţna, a razdrobljena, brez osrednje misli,
logično nedosledna in neiznajdljiva. Bistveno je torej, da je v nalogi logično dosledno
izpeljana osnovna misel – da ima naloga »rdečo nit«. Ker pa nam omejitev obsega pomaga, da
se discipliniramo in bolje uredimo gradivo, se omejimo obseg 50-100 strani.
5.12. Število izvodov
Ko se prijavimo k diplomskemu izpitu, oddamo tri v spiralo vezane izvode diplomskega dela,
za vsakega člana diplomske komisije enega. Če ima študent/ka poleg mentorice ali mentorja
tudi komentorico ali komentorja, predloţi štiri izvode. V knjiţnico pa oddamo tekst (v eni
sami datoteki) na zgoščenki (CD).
6. DIPLOMSKI IZPIT
6.1. Pogoji za pristop k diplomskemu izpitu
Študent/ka se lahko prijavi za opravljanje diplomskega izpita, če je opravil/a vse študijske
obveznosti, poravnal/a vse finančne obveznosti do šole, vrnil/a vse v knjiţnici FSD sposojene
knjige in oddal/a vezane izvode diplomske naloge in izpis naloge na zgoščenki.
6.2. Prijava k diplomskemu izpitu
Študent/ka se prijavi k diplomskemu izpitu tako, da izpolni prijavnico na posebnem obrazcu
»Prijava k diplomskemu izpitu«, ki ga dobi v referatu za študentske zadeve. Hkrati s prijavo
odda vezane izvode diplomske naloge in izvod na zgoščenki, indeks in potrdilo knjiţnice
FSD, da je vrnil/a vse izposojeno gradivo (za izredne študente še potrdilo računovodstva, da je
poravnal/a finančne obveznosti).
6.3. Pregled in ocena diplomskega dela
Dekan/ja imenuje izmed visokošolskih učiteljev in učiteljic šole diplomsko komisijo, ki jo
sestavljajo predsednik/predsednica, mentor/ica in član/ica. Komisija pregleda diplomsko delo,
ga oceni ter izpelje in oceni diplomski izpit. Ocena diplomskega izpita je odvisna od ocene
diplomske naloge in ocene zagovora in odgovorov na vprašanja komisije. Komisija se pri
ocenjevanju diplomskega dela ravna po smernicah, ki jih sprejme senat.
49
6.4. Potek diplomskega izpita
Predsednik/predsednica diplomske komisije ugotovi, ali kandidat/ka izpolnjuje pogoje za
pristop k diplomskemu izpitu in mu/ji v primeru, da jih izpolnjuje, dovoli opravljanje izpita.
Če kandidat/ka ne izpolnjuje vseh pogojev, na primer, če je komisija negativno ocenila
diplomsko delo, predsednik/predsednica ne dovoli študentu/študentki opravljati diplomskega
izpita. Če je kandidat/ka dobil dovoljenje za zagovor, najprej na kratko poroča o svojem delu.
Priporočljivo je, da govori prosto. Poročilu lahko doda predstavitev (z uporabo prosojnic,
videa, posterja, razstave, demonstracije). V poročilu povzame temeljne ugotovitve in kritično
oceni svoje delo. Nato poda opisno oceno dela še mentor/ica. Sledijo vprašanja članov/članic
komisije v zvezi s tematiko, ki jo obravnava naloga. Po zaprtem posvetu komisije, na katerem
komisija sprejme oceno diplomskega izpita, predsednik/predsednica komisije javno razglasi
oceno diplomskega izpita.
6.5. Podelitev diplomske listine
Takoj po opravljenem diplomskem izpitu dobi diplomant/ka v referatu za študentske zadeve
potrdilo, s katerim lahko uveljavlja pravice, ki sodijo k novemu statusu. Diplomske listine se
podeljujejo na svečan način enkrat ali dvakrat na leto. Diplomanti in diplomantke so osebno
in pisno vabljeni na podelitev diplom.
7. OBJAVLJANJE UGOTOVITEV DIPLOMSKE NALOGE
Študent/ka lahko objavi diplomsko delo v celoti ali po delih. Pri tem mora na vidnem mestu
navesti izvirni naslov diplomskega dela ter navesti fakulteto in mentorja ali mentorico.
Diplomska naloga ni popolnoma samostojno študentovo delo. Študentu/študentki v večji ali
manjši meri pomaga mentor/ica, katere/ga nasveti so lahko odločilni za plodno vsebinsko in
metodološko usmeritev naloge. Neredko je študentova naloga del širše raziskave, za katero so
konceptualni okvir, morda tudi merske instrumente in druge sestavine načrta raziskave
izdelali drugi. Študentu/študentki so morda svetovali tudi drugi učitelji, učiteljice in sodelavci,
sodelavke fakultete, s posredovanjem fakultete je prišel/prišla v stik z učno bazo, kjer je
opravljal/a prakso ali zbiral/a podatke, s priporočilom fakultete in mentorja/mentorice je
zbiral/a podatke na terenu, uporabil/a je storitve fakultetne knjiţnice in dokumentacije in
druge tehnične moţnosti fakultete. Zato je prav, da se o nameravani objavi posvetuje z
mentorjem/mentorico in v objavi navede vse, ki so mu/ji pri nalogi svetovali in pomagali.
Diplomsko delo ali njegovi deli se lahko uporabljajo v študijskem procesu na FSD brez
posebnega dovoljenja avtorja/avtorice, vendar z navedbo njegovega/njenega imena in imena
mentorja/mentorice. Diplomsko delo je raziskovalno delo, ki mora biti dostopno drugim
raziskovalcem, da lahko na izvirnem gradivu preverijo ugotovitve ali dodatno analizirajo
zbrano gradivo. Zato si je mogoče izposoditi diplomsko delo v šolski knjiţnici. Podatke na
zgoščenki je mogoče dodatno analizirati ali uporabiti za objavo. Pri tem mora raziskovalec ali
raziskovalka obravnavati diplomsko delo kot vsak drug vir. ( sprejeto na senatu 23.9.2009) |
|
| Nazaj na vrh |
|
 |
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
RSS Feed
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
